Evropska noč netopirjev

Evropska noč netopirjev je bila v Sloveniji izvedena že 8. leto zapored. Začeli smo nekoliko kasneje kot nekatere druge evropske države, ki letos praznujejo že 10. obletnico tega dogodka. Kot vsako leto doslej, smo tudi letos pripravili številne aktivnosti v različnih krajih po Sloveniji. V nadaljevanju vam podajamo poročila letošnje Evropske noči netoprijev (poročila so še v procesu nastajanja - prosimo za razumevanje).

6.9.2006, Tolmin, Matafirji niso krvosesi

Matafirji, kot netopirjem rečejo na tolminskem koncu, res ne pijejo krvi. O tem smo se prepričali na predavanju, še posebej pa na večernem sprehdu po Tolminu v okviru Evropske noči netopirjev, ko smo netopirje opazovali in poslušali pri prehranjevanju. Nobeden se še zmenil ni za nas, kaj šele spil kak deciliter krvi! Brezskrbno so lovili žuželke in po številčnih prehranjevalnih klicih so se nam zdeli kar lačni. Tisto septembrsko noč so pospravili kar nekaj žuželk, med njimi verjetno tudi mnogo tistih, ki jih ljudje označujemo za škodljivce.

Predavanje in večerni sprehod v Tolminu smo pripravili skupaj z Naravoslovnim centrom Tolmin (NAC Tolmin) prvi teden v septembru, s finančno podporo Ministrstva za okolje in prostor. Na predavanju so bile predstavljene osnovne značilnosti netopirjev in njihovega življenja. Sledilo mu je večerno poslušanje in opazovanje netopirjev v Tolminu. Iz naprave pa se je enkart slišalo »tik, tik, tik«, drugič »plok, plok, plok«. Na podlagi teh zvokov in frekvence, ki smo jo odčitali na ekranu naprave, smo skušali določiti vrste matafirjev, ki so tisto noč letali nad centrom Tolmina.

V osnovni šoli Tržič smo v okviru Evropske noči netopirjev 2006 ter INTERRREG IIIA projekta Varstvo dvoživk in netopirjev v regiji Alpe-Jadran v četrtek 7. septembra organizirali predavanje in večerno opazovanje netopirjev.
Začeli smo v šoli še pred mrakom. S pomočjo slikovne predstavitve so učenci spoznali osnove biologije netopirjev: v katero živalsko skupino spadajo, kako in kje živijo, kaj lahko in moramo storiti za njihovo ohranitev. Po predavanju smo se odpravili do cerkve Marijinega oznanjenja, ki je zatočišče malih podkovnjakov in usmerili naše detektorje proti odprtinam ter čakali. Kmalu so najbolj tihi in vedoželjni že lahko zaslišali prve žvižgajoče zvoke, ki jih je predvajal ultrazvočni detektor. S pogledi in sluhom smo pospremili male podkovnjake na nočni lov. Nato smo se vrnili k šoli, kjer smo okoli luči in nad Kamniško Bistricov lahko opazovali drugo vrsto netopirja. Ostra ušesa otrok so razločila drugačen, bolj cmokajoč zvok od prejšnjega žvižgajočega.
Ugotovili smo, da si je plen v okolici šole iskal netopir iz rodu malih netopirjev. Nekaj časa smo vedenje netopirja še opazovali, vendar smo morali njihovo nočno življenje zapustiti, ker smo ljudje pač dnevna bitja, potrebna krepčilnega spanca.

Ta septembrski večer smo v Cerkljanski muzej za mesec dni naselili netopirje, no…. njihove fotografije. Odprtja razstave fotografij netopirjev in njihovih habitatov se je udeležilo okvirno 20 ljudi, ki so se kasneje udeležili tudi večernega sprehoda s poslušanjem netopirjev po Cerknem. Med poslušanjem in opazovanjem nočnih prhutarjev se nam je pridružilo še nekaj mimoidočih, ki so se čudili pestremu nočnemu, običajno neslišnemu, dogajanju v njihovem kraju.

Sprva so se netopirji sicer nekoliko skrivali in smo le sem ter tja ujeli kak zvok. Ko smo končali s sprehodom po centru Cerknega, smo se ustavili pred muzejem in še naprej »opravljali« netopirje. Zdelo se je kot, da se je najprej pojezil eden, pa drugi in so začeli švigati okoli luči nad nami. »Kaj pa nas opravljate?« »Mislite, da vas ne slišimo?« »Hm, kaj pa vi veste koliko kdo poje?! Jaz sem prav vitka to sezono.« »Prehranjevalni bzzz?! Ph, ti strokovnjaki!« Takole so verjetno komentirali netopirji naše komentarje. Mi pa smo bili veseli, da so bili v naši družbi.

9.9.2006, Arboretum Volčji potok, » Ljudje bivajo v stavbah, kaj pa netopirji?«

Sončen dan je v Arboretum privabil mnogo obiskovalcev, od katerih se jih je precej ustavilo na predavanju in sodelovalo pri večernem sprehodu z ultrazvočnimi detektorji. Kar 80 jih je naštelo ostro oko projektnega vodje, ki si je tudi prišel ogledat predstavo. Zato ni čudno, da smo tudi letos morali sneti vrata, da je občinstvo lahko dihalo in spremljalo predavanje tudi iz stranskega prostora. V poltemi smo opazovali leteče netopirje, otroci pa so se za predavateljem podili tako kot da bi bili sami netopiji, ki hočejo ujeti eno debelo žuželko. Imeli smo se lepo.